Na valovih vrstic

 Imela sem to čast, da me je avtorica Mojca Rudolf prosila, če sem lahko predbralka njene zbirke kratkih zgodb Šepet zgodb . Avtorica nas je pa tudi pocrkljala in naredila trdo vezavo knjige! V knjigi se skriva 17 zgodb, ki pripovedujejo o prijateljstvu, usodi, ljubezni, žalostnih in veselih trenutkih, skrivnostih ter naključjih, ki morda to niso. V knjigi boste na primer našli zgodbo o Sabini, ki je spoznala Sebastjana in se z njim odpeljala do istrskega mesteca ali zgodbo o Evrčku v Kampu Robida. V enih zgodbah se skrivajo življenjske modrosti, v drugih pa jih morda ne boste našli. Tam bodo zgolj kot "sladkorček", kot bi rekla avtorica. Naj bodo za razvedrilo ali pa kot zgodba za lahko noč. Preberete jo lahko celo naenkrat, ali pa eno zgodbo na dan, kakor vam ustreza. Zato je toliko bolje, da nas vsak večer čaka na nočni omarici. In ja, ene zgodbe vam bodo všeč, druge pa ne. Zato pa jih je toliko, saj smo si ljudje različni. Morda pa se bomo v njih našli v prihodnosti. ...

 Knjigo sem dobila oziroma si jo izmenjala z avtorico v moji Poletni knjižni izmenjevalnici (če te zanima, ravno poteka jesenska !). Po avtoričini prvi knjigi Krog sem bila malce razočarana, a nisem obupala nad njenim pisanjem, saj je bila prva zgodba nekako zanimiva. Seveda sem z veseljem vzela tudi drugo avtoričino knjigo Igra zaupanja. Zgodba pripoveduje o življenju ljubljanske sodnice Andreje in o njenemu sinu Janu. Nekega dne pa njen pogled ujame Janov nogometni trener Marko, ki je tudi študent medicine. Njuni duši trčita in se združita. Privlačnost med njima ju kar vleče skupaj. Delita si tudi ljubezen do vin. Njuno pot kmalu prekriža znani mariborski odvetnik Leon, ki pa je tudi Janov oče. To izve šele po desetih letih od Janovega rojstva in življenje se mu postavi na glavo. Še posebej ob skrivanju njegovih temačnih skrivnosti. Andreja, Marko, Leon in Jan postanejo nekakšna ekipa in se skupaj prebijajo skozi življenje. Kaj vse jim bo prišlo naproti in ali bodo vsemu kos? Čis...

 Knjigo sem zagledala v knjižnici na oddelku s kriminalkami in sem si rekla, zakaj pa ne. Pred branjem sem videla nekaj negativnih ocen na Goodreadsu, vendar sem se vseeno odločila, da knjigo preberem. Knjiga se začne z zanimivim uvodom. Emilija dela na policijski postaji, kjer je neke vrste predstavnica za stike z javnostjo. Želi si biti vključena v terensko policijsko delo, vendar jo načelnica nekako odriva od tega. Nekega vikenda pa se znajde v središču akcije, ko ugrabijo županovega sina. Medtem, ko ugrabitelji zadržujejo dečka, se župan skupaj s policisti trudi najti možnost, kako ga rešiti. Vmes Emilijo zapelje še sodelavec Greg. Vse skupaj kmalu postane zapletena godlja, v kateri imajo prste vmes pokvarjeni ljudje in vpleteni pomembni ljudje. Emilija se bo spopadla z ljudmi, ki so ji blizu in to jo bo najbolj prizadelo. Kako se bo končala celotna zgodba? Naj povem, da je v mnenjih na Goodreadsu bilo večkrat zavedeno, da so prizori vzeti iz nekaterih znanih filmov. Morda res ...

 Knjigo sem vzela v roke, ker je bila ponujena v akciji Primorci beremo. Seveda z veseljem vzamem v roke slovenske romane in tudi tega sem. Zgodba govori o različnih ljudeh, ki se tako ali drugače znajdejo ob jezeru v Smrečji vasi. Tam se 13. decembra pojavi prvo truplo. Sprva so mislili, da je na delu navaden morilec, vendar je vse začelo postajati res čudno. Kriminalistični inšpektor Samo Vezjak začne s svojimi kolegi raziskovati umor, ko se pojavi še eden. Na istem mestu. In potem še eden. Imajo na delu serijskega morilca? Vse je res čudno, med umorjenimi ni povezav, razen to, da so najdeni ob jezeru v Rusalkinem zalivu. Tudi kriminalističnemu inšpektorju Samu se začnejo dogajati čudne stvari in obišče psihologinjo, sestro svoje pokojne žene. Kmalu spozna, da so verjetno na delu nadnaravne sile. Glede zgodovine Rusalkinega zaliva se kriminalisti pozanimajo pri prebivalcih Smrečje vasi. Tudi sam začne odkrivati svojo mučno preteklost in vse se še bolj zapleta.  Kako se bo ra...

 Tokrat sem se lotila tretjega dela serije Grešne neveste (recenzijo prvega najdeš tukaj ) z naslovom Damin stražar , ki so mi ga poslali iz Galarne.  Zgodba govori o Diani, Helenini in Rykerjevi polsestri, ki smo jo že spoznali v prvem delu, in o Niallu, solastniku klube Pekel in Greh. Niall je vodja varovanja v klubu in desna roka Rykerja, ki pa smo ga tudi spoznali v prvem in drugem delu serije Grešne neveste. Najbolje je, da preberete knjige po vrsti in tako razumete celotno zgodbo. Diana ve, da je njeno življenje ogroženo, zato se na lastno pest odpravi k svojemu bratu Rykerju in prosi za zasščito. Njeno prošnjo vzame resno in ji dodeli Nialla, vendar ta ni preveč navdušen nad varovanjem princese londonske smetane. Ljudi višjega sloja namreč na smrt sovraži, sam je odraščal na ulici in nikoli ni imel privilegijev. Kmalu začne Niall spoznavati, da Diana ni navadna razvajena plemkinja, vendar čuteča, napredna, pametna in pogumna ženska. Grožnja se sicer ne pokaže več, venda...

 Roman Vohun, ki me je okužil je pravzaprav nadaljevanje Godlerjevega prvega romana Casino Banale . Tako kot prva knjiga je tudi tale malenkost komična vohunska knjiga, ki nas spominja na kakšen humorističen vohunski film. Eno leto po dogodkih, ki so se odvijali v prvi knjigi Casino Banale je nekdanji agent Filip Novak voznik taksija, ozdravljen alkoholik in nesrečen prijatelj, ki ne ve, kje se nahaja Spencer S. Spencer. Svet je ovit v grozo terorističnih napadov, ki se dogajajo po svetu, Novakovo na videz mirno življenje pa pretrese atentat na nekdanjega direktorja slovenske obveščevalne agencije Čuka. Novaka pot popelje do Avstrije, kjer se ponovno snide s Spencerjem, ki je na zelo nevarni tajni operaciji. Skupaj se odločita priti zadevam do dna. Pot ju pelje do Londona v MI6, potem pa v Benetke. Tam se zadeva še bolj zakomplicira, epilog pa dobi na italijanskem otoku Capri. Tale idilična lokacija je protiutež za napetost in grozote, ki jih morata preživljati Spencer in Novak. N...

 Po branju odličnega prvega Vojnovićevega romana Čefurji raus sem komaj čakala, da v roke dobim še tole nadaljevanje. Marko Dorđić se po desetih letih vrne v Slovenijo iz Bosne, kamor so ga poslali starši po incidentu, pri katerem je sodeloval v najstniških letih. Med "lutanjem" po Fužinah in Sloveniji razlaga svojo zgodbo z odlomki iz Bosne ter razmišljanji o svoji mladosti. Medtem se Radovan, Markov oče spopada z boleznijo in tudi njegovo spopadanje nam lahko da misliti. V knjigi je veliko več slenga, kakor v Čefurjem rausu, kar sem dojela kot neko tragično Markovo spoznanje, da se sam pač ne bo spremenil. Če je bil Čefurji raus mladostniško napisan z vsemi najstniškimi skrbmi in še rahlo komičen, je tale roman globji. Zadane te naravnost v srce. Čustveni vihar poln besed je pravzaprav analiza Markove situacije, vendar z njim ne pride do nobenih zaključkov. Vmes sem se smejala, a se hkrati zavedala, da je zgodba tragična in  resna. Marko ni več najstnik in sedaj ni več nor...