Na valovih vrstic

 Roman Vohun, ki me je okužil je pravzaprav nadaljevanje Godlerjevega prvega romana Casino Banale . Tako kot prva knjiga je tudi tale malenkost komična vohunska knjiga, ki nas spominja na kakšen humorističen vohunski film. Eno leto po dogodkih, ki so se odvijali v prvi knjigi Casino Banale je nekdanji agent Filip Novak voznik taksija, ozdravljen alkoholik in nesrečen prijatelj, ki ne ve, kje se nahaja Spencer S. Spencer. Svet je ovit v grozo terorističnih napadov, ki se dogajajo po svetu, Novakovo na videz mirno življenje pa pretrese atentat na nekdanjega direktorja slovenske obveščevalne agencije Čuka. Novaka pot popelje do Avstrije, kjer se ponovno snide s Spencerjem, ki je na zelo nevarni tajni operaciji. Skupaj se odločita priti zadevam do dna. Pot ju pelje do Londona v MI6, potem pa v Benetke. Tam se zadeva še bolj zakomplicira, epilog pa dobi na italijanskem otoku Capri. Tale idilična lokacija je protiutež za napetost in grozote, ki jih morata preživljati Spencer in Novak. Na po

 Po branju odličnega prvega Vojnovićevega romana Čefurji raus sem komaj čakala, da v roke dobim še tole nadaljevanje. Marko Dorđić se po desetih letih vrne v Slovenijo iz Bosne, kamor so ga poslali starši po incidentu, pri katerem je sodeloval v najstniških letih. Med "lutanjem" po Fužinah in Sloveniji razlaga svojo zgodbo z odlomki iz Bosne ter razmišljanji o svoji mladosti. Medtem se Radovan, Markov oče spopada z boleznijo in tudi njegovo spopadanje nam lahko da misliti. V knjigi je veliko več slenga, kakor v Čefurjem rausu, kar sem dojela kot neko tragično Markovo spoznanje, da se sam pač ne bo spremenil. Če je bil Čefurji raus mladostniško napisan z vsemi najstniškimi skrbmi in še rahlo komičen, je tale roman globji. Zadane te naravnost v srce. Čustveni vihar poln besed je pravzaprav analiza Markove situacije, vendar z njim ne pride do nobenih zaključkov. Vmes sem se smejala, a se hkrati zavedala, da je zgodba tragična in  resna. Marko ni več najstnik in sedaj ni več nor

 Gal me je s svojimi poezijami navdihoval že na svojem instagram profilu in ko je izšla zbirka pesmi Prostor. , sem jo brez odlašanja kupila. Še posebej se me je dotaknilo to, da je del denarja od nakupov doniral v dobrodelne namene.  Gal ti s svojimi pesmimi zna pobožati dušo ali te spraviti v boljšo voljo. Moderen slog me malce spominja na Rupi Kaur, ki mi je tudi zelo pri srcu. Ravno pri njej sem se zaljubila v poezijo in z veseljem vzamem v roke zbirke pesmi, ki so napisane v podobnem slogu. Take knjige si ne moreš izposoditi v knjižnici, imeti jo moraš doma, da jo lahko kadarkoli odpreš in prelistaš.  Vsakič, ko pesem prebereš, jo razumeš drugače, saj je razumevanje odvisno od tvojega trenutnega počutja. Tako imaš vsakič občutek, da pesem bereš prvič.  Delim eno izmed najljubših: ker se prav vse kar se ti v življenju zgodi začne in konča s tabo. vlagaj vase.  Res navijam za to, da v okviru Redkobesedno izide še kakšna zbirka. Galu lahko sledite na instagramu :) Ocena: 5/5

 Priznam, da sem za knjigo prvič slišala pri letošnji akciji Primorci beremo 2021. Ker je bila meni še nepoznana krimninalka, sem si jo takoj izbrala. Tudi na knjigogramu je še nisem zasledila in vesela sem, da sem jo dobila v roke. Je kriminalka, začinjena s politiko in preteklimi resničnimi dogodki v času vojne in osamosvojitve.  Zgodba govori o umoru oziroma samomoru arhivarja Simona Razingarja, ki ga zjutraj v arhivu najde čistilka Anela Koprivnikar. Anela je trdno prepričana, da je bil Simon še živ, ko ga je našla, a policisti in izvedenci trdijo drugače. Primer so takrat v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zaključili kot samomor. Simonova soproga Irena Razingar pa je trdno prepričana, da je za smrtjo njenega moža nekaj več. Po skoraj tridesetih letih Razingerjeva še vztraja, obrne se tudi na glavno tožilstvo. Tej zahtevajo, da se primer odpre. Dobi ga mlad kriminalist Mitja Rebolj, ki prav tako začne sumiti, da se dogajajo čudne stvari. Njegov šef Meglič je prepričan, da za

 Knjižna skupnost na Instagramu mi je že večkrat servirala tole knjigo kot solidno kriminalko in zato sem jo tudi vzela v roke. Že naslovnica se mi je zdela luštna.  Zgodba opisuje dogajanje v naselju z oskrbovanimi stanovanji za starejše Sončni gaj, ki se nahaja na angleškem podeželju. Starostniki se imajo tam odlično, imajo različne krožke in druženja, nič jim ne manjka. Prav tako so Elizabeth, Joyce, Ibrahim in Ron člani Četrtkovega kluba za umore, kjer pregledujejo stare spise nerazešenih zločinov in jih probajo razvozlati. Nekega dne pa se pripeti pravi umor gradbinca Tonyja in četverica si zada cilj, da razvozla umor, pa če bodo sodelovali s policijo ali ne. Kmalu se stvari začnejo zapletati in na dan pride tudi globoko zakopana preteklost. Kako se bo razpletlo reševanje umora? Knjiga ima zelo zanimivo vsebino, zgodba me je vlekla naprej, a nekaj me je hkrati zaustavljalo. Ne vem, ali je bil to način pripovedovanja ali jezik. Morda bi se lahko zgodbo strnilo na polovico manj stra

 Roman Marie Semple me je mikal že kar nekaj časa, vendar nikoli ni bilo priložnosti, da bi jo vzela v roke. Sedaj me je v to prisilil #poletnibingo2021 😊 Izšel je pri Založbi Vida .  Bee je odličnjakinja in predvsem navdušena naravoslovka. Ker so ji starši za odličen uspeh obljubili nekaj, kar si sama zaželi, si zaželi iti na Antarktiko. V času do potovanja smo priča komičnim in manj komičnim zapletom njenih staršev. Njen oče je zaposlen pri Microsoftu, mama Bernadette pa nadarjena arhitektka, ki pa trenutno ne ustvarja. Bernadette naj bi po presoji očeta Elgija rabi psihološko pomoč, saj se namreč začnejo dogajati čudne stvari. Ravno med svojo psihološko intervencijo Bernadette čudežno izgine. Njene sledi so zadnjič opazili na križarki za Antarktiko, ki pa so se potem porazgubile. Kam je odšla? Knjiga je sestavljena iz elektronskih pisem, pisem, zapiskov in drugih dokumentov, ki naj bi jih Bernadettina hči Bee sestavila skupaj med raziskovanjem njenega izginotja.  Čeprav so prizori