Goran Vojnović: Đorđić se vrača

 Po branju odličnega prvega Vojnovićevega romana Čefurji raus sem komaj čakala, da v roke dobim še tole nadaljevanje.

Marko Dorđić se po desetih letih vrne v Slovenijo iz Bosne, kamor so ga poslali starši po incidentu, pri katerem je sodeloval v najstniških letih. Med "lutanjem" po Fužinah in Sloveniji razlaga svojo zgodbo z odlomki iz Bosne ter razmišljanji o svoji mladosti. Medtem se Radovan, Markov oče spopada z boleznijo in tudi njegovo spopadanje nam lahko da misliti. V knjigi je veliko več slenga, kakor v Čefurjem rausu, kar sem dojela kot neko tragično Markovo spoznanje, da se sam pač ne bo spremenil. Če je bil Čefurji raus mladostniško napisan z vsemi najstniškimi skrbmi in še rahlo komičen, je tale roman globji. Zadane te naravnost v srce. Čustveni vihar poln besed je pravzaprav analiza Markove situacije, vendar z njim ne pride do nobenih zaključkov. Vmes sem se smejala, a se hkrati zavedala, da je zgodba tragična in  resna. Marko ni več najstnik in sedaj ni več normalno, da ima probleme s seboj. Da se ne najde in samo tava po svetu brez cilja. Tudi sam se tega zaveda, a ne ve, kako bi se lotil svoje situacije. A na drugi strani imamo tudi Dejana, ki se je našel, vendar ni ostal to kar je, ni zvest sam sebi. 

Začutila sem tudi, da med karakterji še vedno ni prave komunikacije. Kar je bilo pred desetimi leti, se dogaja še sedaj, samo da je veliko bolj resno. Dobila sem občutek, da je drugi del knjige zrasel, da je namenjen tistim najstnikom, ki so brali Čefurji raus pa niso več najstniki. 

Knjiga se mi je zdela dobra, a kjub temu sem ji dala oceno 3. Ne vem, morda bi jo morala še enkrat prebrati in razmisliti o njej. Zaradi slenga in tujih besed nekaj stvari tudi nisem razumela in me je zato malo oddaljilo od knjige. 

Nočem vam izdati preveč, seveda je prav, da si knjigo med branjem sami interpretirate po svoje. V vsaki knjigi se najde nekaj za vsakogar. 

Ocena: 3/5