Luka Bregar: Srčna frekvenca

 Drugi del letošnjih Razmerij nam je med drugim postregel tudi s prvim avtorjem :) Vesela sem bila, da bom lahko prebrala ljubezenski roman izpod rok moškega avtorja.

V zgodbi spremljamo Nejo, ki je zaposlena na radiu, živi mestno ljubljansko življenje s partnerjem, s katerim se ne premakne nikamor. Ko se z 10 let starejšim partnerjem sporeče, se iz ljubljanskega stanovanja preseli nazaj "na vas", domov, v Pristavo. Njeno življenje poleg mlačnega ljubezenskega odnosa kroji tudi nerazumevanje mame in očima, pogrešanje pokojnega očeta, edinega videnega zaveznika in pa ljubezen do dela na radiu. Med iskanjem same sebe se zgodi tudi kar nekaj kariernih premikov, najprej navzdol, potem pa navzgor. Obudijo se tudi stare ljubezni, vendar pa se sprašujemo, ali je povezanost iz preteklosti dovolj za grajenje skupne sedanjosti in prihodnosti?

"Včasih nam ljudje, ki so nas najbolj prizadeli, največ dali. Ker so nas izoblikovali."

Zgodba mi je bila na splošno všeč, tudi izpostavljeni družbeni problemi, ki so zelo realni. Zgodba se dotika oblike dela, torej "ti nič ne delaš, samo besede vrtiš na radiu", pa pogled vaščanov na Nejo (mestna deklina, a v mestu se nikoli ni počutila kot del meščanov, "vozačka") in pa pomen razumevanja s strani družine. Drugi del je njeno ljubezensko življenje, mlačno in rutinsko, a kaj kmalu ugotovi, da to ni pravo zanjo. V zgodbi se čuti avtorjeva ljubezen do radia in dela na radijskih frekvencah, kar mi je bilo v bistvu zelo zanimivo brati. Rada imam take detajljne vpoglede v službe, ki jih ne poznam dobro. Tudi jezik je bil tekoč in berljiv, brez napak in zatikov.

Na drugi strani pa so me v zgodbi motila preskakovanja v času naprej, včasih nisem dobro mogla določiti, koliko časa je minilo. Vmes je avtor še dostikrat uporabil tri besede kot poudarke, ki jih je bilo za moje pojme preveč. Eden izmed šokantnih zapletov v zgodbi me je spominjal na romane Colleen Hoover, sicer nič narobe s tem. Morda je težava v meni, ampak protagonistka se mi je zdela mlačna, nisem je uspela začutiti. Veliko je bilo težav v zgodbi, ki so se kar kopičile in dobila sem občutek, da Neji ne sledim dobro. Na drugi strani je bila teta Vesna svetla točka, ob kateri sem se res veliko nasmejala. 

Naj povem, da sem bila malce razočarana, da je moški avtor pisal v prvi osebi ženske protagonistke. Nič ni narobe, le želela sem si ljubezenski roman skozi moške oči, saj teh res ne vidimo pogosto. Morda lahko avtor v svojem naslednjem romanu uporabi moški "point of view". Vseeno vse čestitke in pohvale avtorju, da se je lotil pisanja ljubezenskega romana in da mu je solidno uspelo.

Drugače luštna zgodba, hitro mi je tekla :)

Hvala Cankarjevi založbi za recenzijski izvod, knjigo lahko dobite tukaj. 

Ocena: 3/5