Suzana Zagorc: Ne poznam je

V drugem letniku zbirke Razmerja je tudi roman Suzane Zagorc Ne poznam je. Suzano sem spoznala že z njenim romanom Ne me silit, da ti lažem, ki mi je bil res všeč. Zahvaljujem se tudi Cankarjevi založbi, ki mi je podarila recenzijski izvod.

Na začetku romana spoznamo Katjo, ki jo je življenje prisilno ustavilo, saj se sama ni. Izgorela je predvsem zaradi vseh pričakovanj okolice, aktivnosti, ki jih ni rabila, službe, v kateri so vsi samoumevno jemali njeno energijo in pa predvsem zaradi neizrečene besede "ne". Tudi v primarni družini nima veliko podpore, predvsem od moža. Pravzaprav skozi zgodbo ugotavljamo, da nikoli ni imela moževe podpore in iskrenosti. Sama začenja spoznavati, da jo polni narava, med okrevanjem pa začne spoznavati tudi svoje korenine, kjer spozna, da so njene prednice pravzaprav zelo trdne in močne ženske. Od mame je namreč vedno dobivala informacije o revnih in ubogih prednicah. Vse te zgodbe ji dajo moč, da se pobere in tudi počisti odnose. Pravzaprav se zave, da je potomka močnih žensk in predaja ne pride v poštev. 

Če boste pričakovali pravo ljubezensko zgodbo z vsemi elementi ženskih romanov, ste se zmotili. V romanu boste dobili predvsem odkrivanje ljubezni do sebe in raziskovanje partnerskih odnosov, med drugim tudi takšnih, ki niso "tapravi".

"Večplastna bitja smo. Nikoli z zares uresničenimi vsemi hrepenenji, ki vznikajo v nas, a prav zaradi tega, ker se jim v določeni meri upiramo, osvobojeni vseh njihovih impulzivnih zahtev."

Pravzaprav sem knjigo brala s spoštovanjem do diagnoze izgorelosti, saj se to lahko zgodi vsakemu, predvsem tistim, ki ne znamo reči ne. Prav tako sem si lahko to pot do izgorelosti lahko v živo ogledala tudi pri dveh sodelavkah, ki sta trenutno še vedno odsotni. In zato me jezijo ljudje, ki mislijo, da je to samo lenoba in pretvarjanje. Zgodba se lepo razvija okoli okrevanja in prihajanja nazaj v stik z naravo, ki igra zelo pomembno vlogo v Katjinem življenju. Prav tako so prizori v naravi zelo lepo opisani, tudi vasice in znamenitosti na Dolenjskem. Katja je sebe našla tudi s pomočjo zgodb njenih prednic, kar se mi je zdelo zelo lepo in mi je dalo misliti. Velikokrat ne pomislimo na naše prednike, pa bi morali. Skozi zgodbo lepo spremljamo Katjin razvoj misli, kaj ženske zmorejo in kakšne smo, nismo orodje moških. Njen mož Rok mi je šel na trenutke tako na živce, da bi ga iztrgala iz knjige, Katjo pa takoj za njim zaradi njenih odzivov. Malo me je sicer zmedel časovni okvir, želela bi si, da bi bilo pri preskakovanju časa vsakič zapisan mesec dogajanja. Prav tako sem na začetku imela težavo s sestavljanjem Katjinega družinskega drevesa v mojih mislih, dodana vrednost romana bi bilo sigurno družinsko drevo na zadnji strani :)

Roman (podpisan!) lahko dobite tukaj. 

Ocena: 4/5