Jaka Tomc: Stop igra

 Jaka Tomc je pisatelj, ki mi je v spominu ostal predvsem zaradi odličnega romana Androidi čutijo v barvah in po tem, da se uspešno bori z bipolarno motnjo. Svojo izkušnjo s spopadanjem je opisal že v knjigi Manični poet, tokrat pa se še enkrat razgali v knjigi Stop igra. 

V Stop igri nas Jaka popelje skozi svojo zgodovino manij in depresij ter lepo vrsto hospitalizacij. Moram priznati, da mi je bila bipolarna motnja znana zgolj po diagnozi, ne pa tudi, kako izgleda v realnosti. Všeč mi je, da se o njej govori, saj so duševne bolezni prepogosto tabu tema. Vsekakor bi se ob boljši ozaveščenosti družbe dalo rešiti muk marsikaterega posameznika. Kvalitetno življenje in razumevanje bolezni ob pravem zdravljenju je nuja za uspeh. 

"Kar želim reči, je, da so diagnoze diagnoze, življenje, kolikor nam ga še ostane, pa je takšno, kakršnega si naredimo. Naj bo vsak dan, kot da je zadnji."

Avtor je pri opisovanju brutalno iskren in to tudi naredi knjigo tako otipljivo. Imela sem občutek, kot da plavam v avtorjevih mislih točno v času njegove manije oziroma depresije. Hvaležna sem za tole zgodbo, ker sem tako še korak bližje razumevanju ljudi z duševnimi boleznimi oziroma njihovih bližnjih. In zavedati se moramo, da duševna bolezen ne sme biti tabu tema. Treba je govoriti o tem in se ozaveščati. Morda bi knjiga pomagala tudi svojcem duševnih bolnikov, da bi lažje razumeli in prebrodili negotovost. Vsekakor je roman odličen dodatek slovenski literarni sceni. Predvsem pa čestitke avtorju za pogum, da nam je razgalil del svoje duše. 

"Vsak od nas je unikaten. Dovolimo si drugačnost in jo spoštujmo. Spoštujmo drug drugega in predvsem sebe. Nase nikoli ne pozabimo."

Knjigo lahko kupite tukaj ali pa povprašajte v vaši knjižnici, če jo imajo. Hvala Jaki in založbi Proksima za recenzijski izvod!

Ocena: 4/5