Tadej Golob: Koma

 Tole peto knjigo o Tarasu Birsi sem komaj čakala in upala, da me bo malo bolj ogrela kot Virus. Malo sem morala tudi obnoviti zgodbo, saj mi je po dveh letih kar ušla iz glave.

Še vedno smo v knjigi v času covida, Taras se je ponesrečil na Polhograjski Grmadi in njegov spomin je praktično izbrisan za čas treh mesecev pred nesrečo. Po njegovih hudih poškodbah so zdravniki presenečeni, da se je sploh lahko nekako postavil na noge. Tarasu in njegovim bližnjim pa nikakor ni jasno, kako je padel iz Polhograjske Grmade, če je lahko preplezal stene v Himalaji. Sam nato s pomočjo sodelavcev odkriva tri mesece izgubljenega spomina, kar je nekako povezano tudi s primerom, ki so ga pred njegovo nesrečo preiskovali. V ozadju njegove nesreče pa se dogajajo politične igrice, ki segajo tudi do kriminalistične policije. Mu bo uspelo okrevati in se vrniti v službo ter rešiti primer Krep?

Naj najprej povem, mi Golobov stil pisanja res odgovarja, vleče me prav do konca. Tokrat mi tudi zgodba ni bila kakšen presežek. Je v redu, solidna kriminalka. Golob je svoje okrevanje po hudi alpinistični nesreči prenesel na Tarasa in tako pravzaprav pripovedoval tudi svojo zgodbo. V zgodbi ni neke akcije, ampak tudi to je v redu. Če se je avtor tako odločil in tudi sebe izlil na papir, je tudi sprejemljivo. Morda je spet preveč obdobja v času korone, kar meni osebno ni po godu, ker nočem podoživljati tega časa. Ampak to je moje subjektivno mnenje, spet ne omenja koronavirusa v vsakem poglavju. Različna mnenja omenjajo tudi pretiravanje s političnim dogajanjem in igricami, a to je zgolj zgodba. Če si jo je avtor tako zamislil, pa naj bo tako.

Naslednjo bom tudi z veseljem prebrala. 

Ocena: 3/5