Intervju z avtorico Ano Hazler

Po dolgem času se spet vrača intervju s slovenskim avtorjem oziroma v tem primeru avtorico. Ana Hazler je pred leti izdala svoj prvenec Diši po ljubezni, ki mi je bil res všeč.  Knjiga je bila izdana v samozaložbi.

1. Kako bi se opisali v petih besedah?
Močna, radovedna, vizionarska, zabavna, pristna, domoljubka.

2. Kaj ste po poklicu (razen pisateljica)?
Po poklicu sem prevajalka, ki zelo rada tolmači, zadnja leta pa sem se poglobila tudi v terminologijo, v kateri nepričakovano uživam in navdušeno sodelujem pri ustvarjanju slovarja. Prevajam večinoma strokovna in tehnična besedila, zato je moje pisanje precejšen odmik od mojega vsakdanjega dela.   

3. Od kje ideja za knjigo Diši po ljubezni?
Knjiga je nastala, ker sem v tistem obdobju premlevala določene dogodke v svojem življenju (seveda, povezane z ljubeznijo) in sem to pravljico o sanjah, ljubezni in veri v dobro, v prvi vrsti potrebovala jaz. Tako da sem jo pisala za sebe, za kar sem hvaležna, ker se nisem ukvarjala s tem, kaj si bodo ljudje mislili o Miji. Ker sem jo pisala dolgo (s premori vse skupa približno 6 let), sem se med pisanjem tudi sama spremenila in mi prvi del knjige ni bil všeč, vendar sem ga namenoma pustila takšnega, kot je, ker sem želela, da se vidi tudi Mijina sprememba. Prav tako pa sem v to knjigo vpela svojo veliko ljubezen do Slovenije, ki je bila prisotna že v mojem otroštvu, in ki se je še poglobila zaradi mojega stika s tujci v službi, ki so Slovenijo navdušeno raziskovali, sama pa je nisem poznala tako dobro.    
 
4. Ste postavili knjižne junake po kakšnih resničnih osebah?
Knjižni junaki, z izjemo enega lika, niso pisani po resničnih osebah, čeprav so se tako moja družina, kot prijatelji, pa tudi sodelavci, v likih iskali, nekateri so se v njih tudi našli, čeprav jih tam ni bilo. Seveda pa so v likih uporabljene osebnostne lastnosti ljudi, ki sem jih v življenju srečala, pa tudi kakšen pripetljaj je nekoliko predelan vključen v zgodbo. Eden takih je omemba telebajskov na bencinski črpalki, kar sem v resnici doživela, le v nekoliko drugačni obliki. Vsi liki so v moji glavi nenavadno hitro zaživeli kot pravi ljudje, zato pozneje jih nisem mogla kaj dosti spreminjati, ker sem čutila, da to potem ne bi bili oni. Glede lika, ki je napisan po resnični osebi, pa gre za mojo prijateljico iz Vietnama, s katero sva se pred zdaj že dvajsetimi leti spoznali v Franciji, si nato dolgo časa dopisovali in na koncu izgubili stike, ker takrat družbenih omrežij še ni bilo.
 
5. Navdušeni bralci se sprašujemo, ali boste izdali še kakšno knjigo? 😊
Seveda. Piše se nova knjiga oziroma se jih piše več, trenutno pa še ni jasno, katera bo stopila v ospredje. Nekoč sem v knjigi The Great Magic pisateljice Elizabeth Gilbert prebrala, da je navdih kot neka neotipljiva energija, ki plava po vesolju in če je ne ujameš pravočasno, odplava do nekoga drugega, ki jo bo zapisal. Sama se s tem stavkom ne strijam popolnoma, ker težko verjamem, da bi šla moja zgodba h komu drugemu. 😊 Čutim pa, kdaj se energija zgodbe začne kopičiti v meni. Občuti se jo kot nemiren potisk, ki me tiho kliče, naj sedem za računalnik in začnem pisati.
 
6. Knjige izdajate v samozaložbi. Ali ste se za to odločili že na začetku, ali ste poskušali tudi pri založbah?
Ko sem se odločila napisati knjigo, sem poznala več samozaložnikov kot ljudi, ki so jim knjige izdale založbe. Poznala pa sem tudi njihovo pot in vložek, tako finančni kot časovni, ki so ga vložili v izdajo knjige. To, da tvoja knjiga izide pri založbi, se mi je takrat zdel prestiž, posebna pohvala, da je nekdo prepoznal tvoje delo kot kakovostno in vredno objave. Tako da sem seveda poskusila tudi pri založbi, a sem se na tisto edino, ki sem ji poslala rokopis, obrnila prezgodaj, saj bi ga morala preden sem ga dala od rok, še jezikovno izpiliti. Zgodbo so pohvalili, za izdajo pa se niso odločili. Potem sem pisala še dvema, ki sicer nista dobili rokopisa, ena se je ukvarjala predvsem z mladinsko literaturo, kamor moja knjiga ne sodi, pri drugi založbi, pa so mi povedali, da vsak ponedeljek dobijo v pregled nov rokopis in da bi bila moja knjiga realno izdana nekje v dveh letih po prejemu rokopisa. Ker nisem želela čakati, sem se na to pot podala sama. Po tej izkušnji, vsaj zaenkrat, nimam želje, da bi knjigo izdala pri založbi, ker bi kot avtorica zamudila toliko zanimivih stvari, odločitev, pa tudi ne spoznala ljudi, od katerih sem se ogromno naučila. Če knjigo izdaš pri založbi, nikoli ne vidiš vseh stvari, ki se zgodijo v ozadju. Nikoli na primer ne bi vonjala papirja, da bi se prepričala, da bo knjiga imela res prijeten papir. Nikoli ne bi pregledovala fontov in premišljevala, katerega je najbolj prijetno brati in nikoli ne bi s prijatelji postavljala scene za naslovnico knjige. Naslovnica, ki jo vidite, je bila izbrana med devetimi različnimi možnostmi in prav to fotografijo smo naredili zadnjo, po dveh dneh fotografiranja. Še zdaj se spomnim tistega sočnega jutra, ko so me klicali iz tiskarne, naj pridem prevzeti prvi izvod. Zavili so ga z dvema mašnicama rekoč, da še nikoli niso videli lepše knjige. Vse te trenutke bi zamudila, če ne bi bila samozaložnica. Predvsem pa bi zamudila dogodke, na katerih sem spoznala toliko krasnih ljudi, od soorganizatorjev, do bralcev.   

7.  Kakšen je vaš odnos do knjižnih blogerjev?
Ko sem izdajala prvo knjigo niti nisem vedela, da obstaja tako močna skupnost knjižnih blogerjev, še zlasti ne v Sloveniji. Pravzaprav jih pred izdajo niti nisem dobro poznala, saj sama večinoma berem knjige, ki me pritegnejo vizualno, zaradi avtorjev ali pa me dobesedno najdejo same. Pohvaliti jih moram, da so knjižni blogerji prvi vzpostavili stik z mano in še zdaj sem presenečena, ko vidim, da še vedno ne poznam vseh in da se še vedno pojavljajo novi. Prav tako sem šele takrat ugotovila, kako pomembno vlogo igrajo med bralci in kako zelo se bralci opirajo na njihova mnenja. Zelo spoštujem to, da večina blogerjev iskreno deli svoje mnenje o knjigi, ki so jo prebrali, četudi morda poznajo avtorja. Mislim, da bi jim morale knjižnice, pa ne samo knjižnice, tudi založbe in avtorji dati več priznanja. Ker njihove spletne strani in profili na IG niso le dragocene predstavitve knjig in avtorjev, ampak tudi vizualna poslastica. Res je se potrudijo, da vsebino naredijo tudi vizulano privlačno. 
  
8. V Sloveniji imamo veliko nepoznanih avtorjev, ki pišejo žanrsko literaturo. Kateri slovenski avtorji so vam najbolj pri srcu?
Najprej naj v opravičilo povem, da sem prav iz razloga, ker sem prevajalka veliko brala tuje avtorje, zato verjetno poznam manj slovenskih, še zlasti sodobnih avtorjev. Zelo rada berem A. B. Krooss, ki je kot ena prvih v Sloveniji svojimi vročimi romani pogumno stopila na dokaj neuhojeno pot. Čeprav nisem ljubiteljica kriminalk, mi je zelo blizu stil pisanja Tadeja Goloba in navdušena sem, da so njegove knjige prenesli tudi na televizijski zaslon, mislim, da je to za avtorja velika pohvala in izjemen dosežek, še zlasti v Sloveniji. Zelo rada imam Draga Jančarja, ki je zame mojster nizanja dogodkov, občutkov in zgodb, pri čemer avtorja niti ne opaziš, ker so njegovi liki tako močno upodobljeni. Postavljen si v zgodbo, ki je opisana kot gosto tkano platno, zaradi česar ni časa za razmišljanje o čem drugem. 
 
9. Katere so vaše najljubše knjige? (naštejte jih vsaj nekaj)
Takšne, ki bi jih lahko šla kadarkoli ponovno brati so tri: Daleč od ponorelega sveta (Far from the madding crowd) od Thomasa Hardya, Želel bi, da me nekdo nekje čaka (Je voudrais que quelqu'un m'attende quelque part) čakal od francoske pisateljice Anne Gavalde in pa Cross Stitch (oziroma Outlander - Tujka) od Diane Gabaldon, ki sem jo prebrala skoraj dvajset let prej, preden je bila po njej posneta serija Outlander. Mogoče je zanimivo, da so prav vse knjige doživele filmske upodobitve, ki v času, ko sem jih brala, še niso obstajale. 
 
10.  So vam ljubši ljubezenski romani ali kateri drugi?
V preteklosti sem oboževala kompleksne, malo temačne drame oziroma romane z veliko psihološkega dogajanja. Zadnja leta imam raje bolj svetle, radostne romane in z veseljem posežem po kakšnem ljubezenskem romanu. Ti in pa znanstvena fantastika so še vedno moj najljubši žanr.
 
Imaš še kakšno vprašanje za Ano? Vpiši ga v komentarje :)