Kent Haruf: Najini duši ponoči

 Zdravo!

Na začetku meseca mi je Založba Vida poslala novo izdano knjigo Kenta Harufa, Najini duši ponoči. Knjiga je izšla po avtorjevi smrti leta 2015, po njej pa so posneli tudi istoimenski film z Jane Fonda in Robertom Redfordom v glavnih vlogah (dostopen tudi na Netflixu). Hvala založbi Vida za recenzijski izvod.

Zgodba govori o Addie Moore in Louisu Watersu, starejšima ovdovelima sosedoma, ki se odločita, da bosta noči preživela skupaj. Addie prva pristopi k Louisu, saj je osamljena in ponoči ne more spati. Ta rešitev se ji zdi dobra. Vsako noč se spoznavata in si pripovedujeta zgodbe iz mladosti. Skupaj počneta veliko stvari in se imata lepo. Nekega dne dobi Addie v varstvo vnuka in vsi se zelo povežejo, čeprav ljudem okoli njih ni prav. Obsojajo ju, a njima ni mar. Veliko imajo za povedati o stvareh, ki jih pravzaprav sploh ne počneta. Addien sin pa situacijo obrne v svoj prid z "izsiljevanjem", Louis in Addie pa sta spet ločena in osamljena.

"Ta fizični svet mi je všeč. Všeč mi je to fizično življenje s tabo. Pa zrak in dežela. Dvorišče, prod v uličici. Trava. Hladne noči. Ležanje v temi v postelji in pogovor s tabo."

Zgodba se žalostno konča. Potrta sem bila, saj sem se v zgodbo res vživela. Med branjem sem veliko razmišljala o starostnikih, ki nimajo nikogar blizu in se počutijo osamljene. Ta osamljenost lahko človeka pahne v depresijo in posledično tudi v slabše zdravstveno stanje. Junaka se mi zdita (vsaj do 3/4 knjige) zelo čustveno stabilna in pozitivna. Še posebno v teh časih (epidemija in kasneje tudi božični prazniki) ne pozabite na svoje starejše družinske člane, pokličite jih ali jih obiščite vsaj enkrat na teden, saj se hitro počutijo zapostavljene. Dostikrat starejši nočejo prositi za pomoč, saj mislijo, da vas obremenjujejo. Opazujte jih in sami od sebe naredite nekaj dobrega za njih.

"Ni mi mar za to. Izvedeli bodo. Nekdo bo videl. /.../ Odločila sem se, da se ne bom več menila za to, kaj ljudje mislijo. Predolgo sem to počela - vse življenje. Ne bom več živela na tak način."

Morda me je malo begal avtorjev stil pisanja, torej besedilo brez označenih dialogov in začetek poglavja na levi strani. Mi je pa bilo všeč, da sem tako morala več razmišljat o dialogih in kdo kaj pove. Branje je lahko in zgodba se hitro prebere. Napisana je tako, da čez dogajanje nekako letimo in se ne poglabljamo v določene dogodke. Vidimo namreč širšo sliko. Poglavja so bila krajša, kar mi je všeč, če se želim vmes večkrat ustaviti.

Komaj čakam, da pogledam tudi film. :)

Ocena: 4/5