Karina Sainz Borgo: Hći Španke
Hola!
Po branju Elif Shafak sem se spet spustila v branje temačnega romana. Poslala mi ga je Založba Vida, hvala!
Avtorica Karina Sainz Borgo je del svojega življenja preživela v Venezueli, nato pa emigrirala v Španijo. To je njen prvi roman po dveh esejističnih knjigah, preveden je v 26 jezikov.
Adelaida Falcon živi z mamo v Venezuelskem glavnem mestu Caracas. Vzdušje je napeto, dogaja se revolucija in ljudstvo je oropano in v strahu. Mama kmalu umre za rakom in Adelaida se mora znajti v tem krutem svetu. Sama dela za založbo, ki ima sedež v Španiji. Zdi se ji, da bo že nekako shajala skozi vojno stanje, vendar kmalu ugotovi, da nima več svojega stanovanja. Zasedle so ji ga namreč ženske, ki plenijo. Ker želi dobiti odgovore, trka na sosednja vrata in ta so odprta. Kar najde potem, ji spremeni načrte in življenjsko pot. Ali ji bo uspelo zbežati iz tega temačnega in sovražnega mesta?
Iz knjige:
"Sredi nočnega obračunavanja sem se spomnila, da že nekaj časa nisem slišala hrupa kotlička iz sosednjega stanovanja. Sosede Aurore Peralta nisem videla že vse, odkar je šla mama v paliativno oskrbo. Čudno se mi je zdelo, da ni bilo tistega zoprnega zvoka potegovanja verige, ki je noč za nočjo prodiral skozi stene stanovanja, da mi je grgranje splakovanja vrtalo v sanje.
Nisem vedela kaj dosti o njej. Samo da je sramežljiva, nič kaj prikupna in da so ji vsi rekli »hči Španke«. Njena mama Julia je bila Galicijčanka, imela je majhno okrepčevalnico v četrti Candelaria, v predelu Caracasa, kjer se nahaja večina lokalov španskih priseljencev. V tistem času je tja zahajalo veliko ljudi iz Galicije in Kanarskih otokov, tu in tam pa tudi kakšen Italijan."
Seveda vam nočem preveč povedati, saj potem branje ni zanimivo :) V prvi polovici knjige me je branje tragičnih in nasilnih velikokrat prizadelo, zato sem si jemala daljše pavze. Kasneje sem se na to navadila in hitro končala knjigo, saj me je matrala radovednost glede konca. Skozi zgodbo spoznamo Adelaido v sedanjosti in v obdobju njenega otroštva. Velikokrat nagovarja mamo in ji pripoveduje. Všeč mi je bilo, da so bila ena poglavja namenjena dogodkom iz otroštva, druga pa sedanjosti. Zgodba je kakor portret močne ženske v življenjski stiski, ki se na koncu razreši.
Na začetku sem imela občutek, da se zgodba dogaja nekje 100 let nazaj, vendar sem hitro doumela, da je to sodobni čas. Takih hudih razmer si niti predstavljati ne znam, zato me je tudi na začetku knjige prizadelo. Zgodba je polna žalosti, napetosti, upanja, olajšanja in strahu. Avtorica je odlično prepletla vojno dogajanje v Venezueli in življenje posameznice, ki se želi rešiti. Z branjem takih knjig lahko ozavestimo dejstvo, da je nam v življenju res lepo, ker živimo v miru.
Nekaj za pokušino:
Komentarji
Objavite komentar