Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset
Zdravo!
Belo se pere na devetdeset. Kaj pomislite pri tem naslovu? Jaz priznam, pojma nisem imela kaj naj pričakujem v knjigi. Zanalašč si nikjer nisem prebrala o čem se gre, da se pustim presenetit. Roman je dobil nagrado Kresnik leta 2019 zato sem vedela, da je sigurno dober. Tudi jaz vam ne bom izdala vsega, saj potem knjiga res nima smisla :)
Pripoved je avtobiografska, opisuje odraščanje avtorice Bronje Žakelj v domači Ljubljani. V otroški pripovedi nastopajo večinoma starši, babica Dada, brat Rok, sosedje, tete in strici. Skozi leta jo spremljajo tudi večji zgodovinski dogodki, kot so Titova smrt, osamosvojitev, sarajevske olimpijske igre. Vsako leto se tudi zabava na morju. Njeno brezskrbno otroštvo se kmalu prelevi v grozljivo obdobje materinega umiranja za rakom. A tukaj se zgodba ne konča. Bronja odrašča in hudi udarci še kar prihajajo.
Njena jeklena volja mi je dala zagon in prepričana sem, da vsi zmoremo iz sebe potegniti takšno pozitivo če le hočemo.
Roman je pretresljiva in realna pripoved, ki te dobesedno trešči na tla. Bronjina zgodba se me je res dotaknila, saj ima ženska neverjetno voljo in moč, ki jo vleče iz same sebe.Večina ljudo se ne zaveda, kakšno srečo imajo v življenju, če so zdravi. En del Bronjine zgodbe sdm tudi sama doživela, sicer s srečnim koncem, zato mi knjiga ni bila nič tuja. Menim, da bi knjigo morali prebrati vsi, še posebej tisti, ki življenje jemljejo za samoumevno.
"Odkar je ostal samo še bom, se moj svet oži, postaja vse manjši in vse bolj preprost."
Všeč mi je bilo, da je avtoričin stil pisanja tudi rasel skozi njeno odraščanje. Zapisala je svoje razmišljanje v vsakem obdobju življenja. Res lepo je bilo, da je knjiga napisana lot pripoved avtoričini mami. Prizadelo me je obnašanje družbe do avtorice, upam da se je v vseh teh letih razmišljanje spremenilo.
Prizadelo me je tudi to, da se je protagonistka sama spopadala z vsemi težavami, ni imela podpore očeta. Sicer jo je delno imela od brata, babice in najstniškega fanta, vendar ne vedno.
Res sem bila ponosna na avtorico in jo vzela za zgled glede razmišljanja.
Knjigo si lahko vzamemo kot opozorilo, kaj vse je treba popraviti, bodisi pri sebi ali v družbi sami.
Knjigo sem poslušala na ARS programu, sicer samo 4 dele, potem pa me je tako premamila, da sem jo v šusu prebrala. Jokala nisem, razen na koncu. Pričakovala sem sicer, da me bo zlomilo že na začetku, pa me ni.
Vse prizore sem si živo predstavljala ob odličnem pripovedovanju.
Ocena: 10/10
Belo se pere na devetdeset. Kaj pomislite pri tem naslovu? Jaz priznam, pojma nisem imela kaj naj pričakujem v knjigi. Zanalašč si nikjer nisem prebrala o čem se gre, da se pustim presenetit. Roman je dobil nagrado Kresnik leta 2019 zato sem vedela, da je sigurno dober. Tudi jaz vam ne bom izdala vsega, saj potem knjiga res nima smisla :)
Pripoved je avtobiografska, opisuje odraščanje avtorice Bronje Žakelj v domači Ljubljani. V otroški pripovedi nastopajo večinoma starši, babica Dada, brat Rok, sosedje, tete in strici. Skozi leta jo spremljajo tudi večji zgodovinski dogodki, kot so Titova smrt, osamosvojitev, sarajevske olimpijske igre. Vsako leto se tudi zabava na morju. Njeno brezskrbno otroštvo se kmalu prelevi v grozljivo obdobje materinega umiranja za rakom. A tukaj se zgodba ne konča. Bronja odrašča in hudi udarci še kar prihajajo.
Njena jeklena volja mi je dala zagon in prepričana sem, da vsi zmoremo iz sebe potegniti takšno pozitivo če le hočemo.
Roman je pretresljiva in realna pripoved, ki te dobesedno trešči na tla. Bronjina zgodba se me je res dotaknila, saj ima ženska neverjetno voljo in moč, ki jo vleče iz same sebe.Večina ljudo se ne zaveda, kakšno srečo imajo v življenju, če so zdravi. En del Bronjine zgodbe sdm tudi sama doživela, sicer s srečnim koncem, zato mi knjiga ni bila nič tuja. Menim, da bi knjigo morali prebrati vsi, še posebej tisti, ki življenje jemljejo za samoumevno.
"Odkar je ostal samo še bom, se moj svet oži, postaja vse manjši in vse bolj preprost."
Všeč mi je bilo, da je avtoričin stil pisanja tudi rasel skozi njeno odraščanje. Zapisala je svoje razmišljanje v vsakem obdobju življenja. Res lepo je bilo, da je knjiga napisana lot pripoved avtoričini mami. Prizadelo me je obnašanje družbe do avtorice, upam da se je v vseh teh letih razmišljanje spremenilo.
Prizadelo me je tudi to, da se je protagonistka sama spopadala z vsemi težavami, ni imela podpore očeta. Sicer jo je delno imela od brata, babice in najstniškega fanta, vendar ne vedno.
Res sem bila ponosna na avtorico in jo vzela za zgled glede razmišljanja.
Knjigo si lahko vzamemo kot opozorilo, kaj vse je treba popraviti, bodisi pri sebi ali v družbi sami.
Knjigo sem poslušala na ARS programu, sicer samo 4 dele, potem pa me je tako premamila, da sem jo v šusu prebrala. Jokala nisem, razen na koncu. Pričakovala sem sicer, da me bo zlomilo že na začetku, pa me ni.
Vse prizore sem si živo predstavljala ob odličnem pripovedovanju.
Ocena: 10/10
Komentarji
Objavite komentar