Karmen Petric: Prste stran

Roman Prste stran je izšel v zbirki Razmerja Cankarjeve založbe, v kateri ji družbo dela še fantazijska romanca Srebrne vezi avtorice Kaje Bucik Vavpetič in pa prihajajoča romanca Padam na besede avtorice Jerce Cvetko. Avtorice so pod mentorstvom Lare Paukovič na delavnici pisanja ljubezenskega romana razvijale zgodbe in jih sedaj uspešno tudi spustile v svet. 

To nikakor ni prva slovenska romanca, ampak še ena čudovita, ki je izdana pri založbi. Pred tem sem imela čast prebrati kar nekaj slovenskih samozaložniških romanc in tudi slovenskih romanc izdanih pri Založbi Primus. Vesela sem, da se je tudi ekipa Cankarjeve založbe odločila za zbirko romantičnih knjig Razmerja. Bralci romanc imamo včasih občutek, da smo zasmehovani s strani drugih bralcev/knjižničarjev/založnikov češ, da beremo "plehke ženske knjige" brez konkretne vsebine.

Zgodba govori o Paulini, muhasti in čustveni delovni terapevtki, ki se pod velikim pritiskom svojih strahov odpravi na dermatološki pregled k dr. Miši Varl, a kmalu ugotovi, da Miša ni ženska, ampak moški. Zaradi raztresenosti v ordinaciji pozabi telefon in Miša steče za njo, da ji ga vrne. A pripeti se nesreča, katere posledice spremljamo skozi celotno zgodbo. Paulina pomaga Miši pri rehabilitaciji in med njima se stke vez. A Paulina je ranjena duša in najprej se mora sestaviti sama preden komurkoli podari srce. Ali ji bo uspelo sestaviti svoje življenje in najti pot do Miše? Ali bo Miša prišel nasproti?

"Domišljija je močno orožje. Ljudje jo aktiviramo tudi takrat, ko moramo prenesti neznosne občutke. Ko telo podzavestno ve, da ni druge možnosti pobega. Ko se nočemo soočiti s svojimi strahovi."

Roman je označen kot slovenski doktor roman, a jaz ga res ne vidim tako, saj ženska v zgodbi nikakor ni podrejena pacientka brez hrbtenice in moški ni klasičen popoln alfa zdravnik. Glavna junaka nista popolna, imata realne življenjske probleme, s katerimi se spopadata na človeški način, kar mi je bilo všeč. Ne maram preveč popolne ljubezenske zgodbe brez težav in zapletov. Roman ni klasičen površinski ljubezenski roman, ampak ima močno ozadje in sporočilo, ki je prikazano preko Paulinine zgodbe. Deležni smo tudi nekaj vročih prizorov, a brez pretiravanja. Zgodba se lepo gradi in avtorica nam postopoma razkriva zgodbo, zato me je še toliko bolj vleklo k branju. Všeč mi je bila tudi izmenjava perspektive med njeno in njegovo. Konec nam pusti odprto zgodbo, da si jo nato sami lahko nadaljujemo, če želimo. Ali pa ne, tudi to je za začetek dovolj.

Potem pa sem se začela spraševati, ali bomo morda dočakali nadaljevanje? Želim si vedeti, kako bo Miša odreagiral, ko mu Paulina pove celotno svojo zgodbo in obratno. Na koncu mi malenkost manjka "boom" njune združitve, ne spolne, ampak morda besedne.

Zanimiva mi je bila tudi medicinska terminologija (in rezdelitev poglavij na ta način) in pa vpogled v samo delo glavnih junakov. Tukaj sem domača in hitro sem razumela razdelitev poglavij po delih kože.

Morda me je nekoliko zmotila uporaba slenga in angleških besed, a avtorica si je like tako zamislila in tako pač govorijo. Bi si pa želela manj ljubljanskega slenga in poslovenjenih angleških besed. 

Veselim se naslednjih avtoričinih knjig, saj mi njen stil pisanja zelo odgovarja. Tole sem prebrala v 24 urah. Aja, pa še mačko ima na naslovnici, kako mi ne bo všeč!

Hvala avtorici in Cankarjevi založbi za recenzijski izvod in čudovito predstavitev knjige. Roman Prste stran lahko dobite tukaj.

Ocena: 4,5/5 (na Goodreads sem označila kot 5)